header image

Fotografija v sodobni umetnosti – Fotografija kot sodobna umetnost – Današnji čas 3. del

Objavil: fotograf | 19.07.2009 | Brez komentarjev |

Kot pomemben pristop znotraj sodobne umetniške fotografije gre omeniti tudi refleksijo o tem, kaj vse lahko znotraj fotografije nastopa kot kredibilen in pomensko relevanten vizualen subjekt. Znotraj fotografske umetnosti, ali pa umetnosti na sploh, so se skozi čas zagotovo izoblikovala neka percepcija, ki favorizira določene subjekte v odnosu do nekaterih drugih. In ravno v tej tradiciji, oziroma v njenem odrekanju, iščejo nekateri umetniški fotografi smisel in bistvu svojega ustvarjanja tako, da se posvetijo subjektom in prostorom, ki so sami po sebi preveč vsakdanji in nepomembni, da bi jih posebej opazili ali pa se nanje celo osredotočali. Tovrstna umetniško fotografska praksa sicer predstavi subjekt takšen kot v resnici obstaja, torej subjekt ohranja to, kar vizualno opisuje, hkrati pa mu dejstvo, da je bil izbran kot umetniški subjekt in kot tak predstavljen kot umetnost, doda neko konceptualno dimenzijo, preko katere tak subjekt doseže neko transformacijo, ki ga iz polja vsakdanjosti premakne v polje umetnosti. Gre za to, da se umetnik do subjekta opredeli na način, ki vsak subjekt potencialno ponudi kot umetniški, pri tem pride do izraza predvsem sposobnost umetnika, da nek še tako trivialen in nepomemben subjekt predstavi na način, da pri gledalcu vzbudi nek občutek pomembnosti. Na nek način gre za iskanje pomenov v stvareh, ki jih same po sebi sprejemamo kot nekaj povsem nepomembnega. Pri tem pa se uporabi zelo podoben princip, ki velja za »ready-made« umetnost. Torej, nekaj postane pomembno, relevantno in smiselno – umetniško predvsem zato, ker se ga kot takega, preko umetniške ideje in strategije, predstavi. Bistvena postane torej utemeljitev, zakaj je lahko nekaj predstavljeno kot umetniški subjekt in ne to, kako nek subjekt, ki ga že v naprej priznavamo kot umetniškega, predstaviti na umetniški način, torej preko nekega tehničnega, likovnega in estetskega znanja.

Kot najbolj opazna predstavnika tovrstnega umetniškega izražanje gre izpostaviti Petra Fischlija in Davida Weissa, ki sta ustvarjala v navezi. Značilnost njunih fotografij je ta, da iz nekih vsakdanjih predmetov oblikujeta nenavadne, na nek način komične in predvsem trenutne skulpture, ki sta jih potem fotografirala. Tovrstni pristop znova odpira refleksijo o pomenu razlike med dejanskim in fotografiranim v tistih umetniških praksah, kjer se fotografija predstavi kot končni izdelek in ne zgolj nek člen v procesu, oziroma kot dokument nekega umetniškega ustvarjanja.

Peter Fischli & David Weiss, Der Lauf der Dinge, 1986

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Razmišljanja

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije