header image

Fotografija v sodobni umetnosti – V iskanju umetnosti 2. del

Objavil: fotograf | 17.07.2009 | Brez komentarjev |

Iz vseh teh predstavljenih pogledov lahko sklepamo, da je v takratnem času nekako veljalo, da so  umetniške ambicije fotografskega medija nujno vezane na nek korenit poseg ustvarjalca – fotografa v medij kot tak. Fotografija postane lahko umetniška zgolj takrat, ko fotograf v njo poseže na način, da jo kot fotografijo dejansko izniči, ukine, oziroma spremeni do te mere, da ne more biti več zgolj in samo fotografija. Na to opozarjajo tudi kritiki tedanjega časa, ko se sprašujejo, zakaj fotografija ne more izgledati kot fotografija, ampak kot nekaj, ki to ni. Tovrsten očitek je mogoče sprejeti kot dokaj upravičen, kajti s posnemanjem slikarske estetike in njenih vrednot fotografija dejansko ne prinaša neke nove vrednosti, ampak zgolj nek nov medij, preko katerega se ustvarja že obstoječa estetika. Iz tega vidika fotografiji v tistem času še ne uspe nek vrednostni preskok, ker ostaja podrejena že obstoječim estetskim in vsebinskim umetniškim vrednotam. S časom se sicer fotografija profilira kot samostojen medij z lastno estetiko, poetiko in smislom, ampak kljub vsemu prevladuje občutek, da je fotografija v svoji naravi in predvsem v raznovrstnosti uporabe preveč profana, da bi lahko dovolj samozavestno posegla v polje umetnosti. Ampak ravno ta njena profanost se v postmodernizmu izkaže za njeno zmagovito prednost, ko se umetnost začne usmerjati na področja, ki do tedaj ne veljajo za brezpogojno umetniška. In fotografija kot nek že preizkušen medij nudi neko idealno razmerje med kredibilnostjo in noviteto, ker kljub temu, da ima kot medij že bogato ustvarjalno tradicijo, se vseeno prikazuje kot ne še povsem izkoriščen in odvečen, predvsem pa kot še ne povsem posvečen. In ravno to zanimanje umetnikov, ki se nimajo za fotografe v pravem pomenu besede, fotografiji prinese nov zagon, predvsem zato, ker se fotografijo sprejme v vsej svoji profanosti, torej v svojem bistvu in prvotnem namenu in se ji kot taki podeli status umetnine. Torej, ironično je fotografija postala umetnost ravno v tistih njenih pojavnostih in značilnostih, ki so jih fotografi predhodno zavračali kot ne-umetniške. Danes se torej ne sprašuje več o tem, ali je fotografija umetnost ali ne, ampak ali je fotografija kot umetnost sploh še (umetniška) fotografija. Kot lep primer bi navedel fotografijo ameriškega umetnika  Richarda Princea, z naslovom Spiritual America. Gre za fotografijo predhodno posnete fotografije fotografa Garryja Grossa, na kateri gola pozira, takrat desetletna zvezdnica, Brooke Shields. Prince se je poslužil tako imenovanega re-photography postopka, s katerim je preprosto fotografiral že obstoječo fotografijo. Originalna fotografija Garryja Grossa je pri tem ostala zgolj »fotografija«, medtem ko je »kopija« Richarda Princea dobila status umetnine. Zanimivo je tudi to, da je Richard Prince svojo »kopijo« uspel prodati za 372.500 $, medtem ko pa so Grossa na eBayu zavrnili, ko je poskušal prodati svoj original v obliki posterja, ker naj bi ta fotografija bila preveč obscena.

Richard Prince, Spiritual America, 1983, fotografija fotografije Garryja Grossa

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Razmišljanja

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije