header image

Fotografija v sodobni umetnosti – O času, prostoru ter ustvarjalni nameri

Objavil: fotograf | 16.07.2009 | 6 Komentarjev |

Obstaja veliko raznovrstnih dejavnikov, ki lahko tako ali drugače vplivajo na pojav, kot tudi sam razvoj, proces, vrednotenje in obstanek neke določene vsebine. Dva od tovrstnih dejavnikov sta zagotovo čas in prostor, ki med drugim lahko določata ali pa vsaj uokvirjata tudi vsebino kulturne zavesti, s katero družba identificira in vrednoti posamezne pojave znotraj nje same. In v kontekstu povezave med umetnostjo in fotografijo se mi zdi zanimivo ter tudi legitimno razmišljanje, da je v nekem smislu tragičnost fotografije v tem, da se je pojavila v napačnem času in posledično tudi prostoru, torej prezgodaj, kar ji ni omogočilo, da se že od vsega začetka vzpostavi kot umetniški medij, kot umetniška kvaliteta. V prvi polovici 19. stoletja, torej v času izuma fotografije, smo še nekako predaleč od razmišljanj modernizma, ki bi zagotovo lahko ta medij vzpostavil na povsem drugačnih temeljih. Na koncu koncev se prav z začetkom modernizma fotografija prvič zelo konkretno predstavi z ambicijo biti umetnost in ji to do neke mere tudi uspe, še posebej če na stvari gledamo iz današnje perspektive. Še toliko bolj pa bi specifičnost fotografskega medija, kot umetniška kvaliteta sama po sebi, lahko prišla do izraza v post modernističnem pojmovanju umetnosti, kjer ta odpor do stroja – fotografske kamere, kot posrednika med ustvarjalno idejo in končnim produktom, ni več prisoten. Drugi »negativen« dejavnik pa je mogoče prepoznati v dejstvu, da se fotografija pojavi kot povsem tehnični izum, ki ga umetnost šele kasneje posvoji, kar posledično od fotografije terja nek dodaten presežek, v kolikor si želi vzpostaviti kot umetniški izraz. Na koncu koncev je celo še danes, v nekem splošnem prepričanju, posneti fotografijo samo po sebi nekako manj »umetniško«, kot vzeti v roke čopič in se s pomočjo barv izraziti na platno. Tako da iz te perspektive lahko samo spekuliramo o tem, kakšen bi bil vpliv fotografije na pojmovanje in razvoj umetnosti, v kolikor bi se že v svojem izvoru vzpostavila kot umetniški in ne zgolj tehnični izum. Morda bi potem lahko tovrstno prakso postavili kot protiutež svobodni izbiri, ki jo definira »ready-made« in to z argumentom, da je človek preveč vpet v svojo subjektivnost, tako da posledično potrebuje nek filter, nekega posrednika – stroj, ki bi to subjektivnost oplemenitil z nečim konkretnim, objektivnim. Tovrstna ustvarjalna namera, oziroma vzgib izuma se mi zdi še toliko bolj pomembna zato, ker je to eden izmed pomembnih momentov ter principov, s pomočjo katerih se danes umetnost kot taka vzpostavlja in definira. Po drugi strani pa se nam ta vidik fotografije kot tehničnega in ne umetniškega izuma, v času ko umetnost vedno manj izumlja in vse več »posvaja«, ne more prikazovati kot nekaj problematičnega ali pa celo izključujočega.

Kljub vsemu pa je ironija v tem, da je fotografija že v samem začetku postregla z umetniško vrednostjo, ki seveda v takratnem kontekstu kot taka ni bila prepoznana in ovrednotena in se je v svoji formi in vsebini kot umetniški izraz uveljavila šele veliko kasneje. V mislih imam fotografijo, ki jo je francoski fotograf in izumitelj Hippolyte Bayard posnel leta 1840 kot reakcijo na očitno krivico, ki se mu je zgodila leto poprej. Hippolyte Bayard je namreč v tem času s svojim procesom izdelave fotografije tekmoval z Luisom Daguerreom, kateremu je, zgolj s pomočjo ukane (Daguerreov prijatelj je namreč Bayarda prepričal naj s svojo predstavitvijo počaka), kot prvemu uspelo svoj proces izdelave fotografij predstaviti pred Francosko akademijo znanosti. S tem je Daguerre Bayardu praktično »ukradel« tako slavo kot tudi denar, kajti Daguerre je za svoj izum dobil od francoske vlade dosmrtno penzijo. Ta izkušnja je Bayarda navdihnila za stvaritev prve t.i. »staged« (režirane) fotografije z elementi manipulacije. Njegova fotografija torej vsebuje neke vzgibe, mehanizme, ki se kot umetnost, tako v fotografiji, kot tudi na splošno, v vsem svojem potencialu realizirajo šele veliko kasneje. In ravno ta princip režirane fotografije postane kasneje eden izmed najmočnejših in najbolj uporabljenih principov fotografije kot umetniškega medija. S tem se namreč vzpostavi pomemben premik od fotografije kot dokumenta proti fotografiji kot umetniškega izraznega sredstva. Podobno velja za manipulacijo, ki se kot umetniški princip uveljavi veliko kasneje in ima pomembno vlogo tudi v današnjem času. Bayard namreč ustvari avtoportret sebe kot utopljenca, na hrbtno stran te svoje fotografije pa zapiše naslednje:

»The corpse which you see here is that of M. Bayard, inventor of the process that has just been shown to you. As far as I know this indefatigable experimenter has been occupied for about three years with his discovery. The Government which has been only too generous to Monsieur Daguerre, has said it can do nothing for Monsieur Bayard, and the poor wretch has drowned himself. Oh the vagaries of human life….! … He has been at the morgue for several days, and no-one has recognized or claimed him. Ladies and gentlemen, you’d better pass along for fear of offending your sense of smell, for as you can observe, the face and hands of the gentleman are beginning to decay.«

Vir: Wikipedia

Bayardov vzgib je bil pri izdelavi te fotografije zagotovo bolj praktične kot pa umetniške narave. Kljub vsemu pa ne moremo prezreti dejstva, da je s tem izpostavil določene implikacije, ki jih sodobna umetnost še vedno s pridom koristi. Kot nek slučajen primer lahko navedemo recimo delo Eduarda Kaca “GFP Bunny“, ki je bilo realizirano leta 2000. V tem primeru Kac izkoristi in uporabi fotografijo na podoben način kot to počne Bayard, torej kot orodje s katerim izvaja neko manipulacijo z namenom ustvarjanja določene vsebine. S pomočjo fotografskega medija hoče javnost dodatno prepričat v to, da je njegova zajklja Alba dejansko prva in edina fluorescentna zajklja na našem planetu. Pri tem pač zlorabi to dokumentarno moč fotografskega medija v prid njegovi manipulativni razsežnosti. Ta vidik sicer pri njegovem delu ni bistven in s tem tudi ne reprezentativen, zagotovo pa tudi ne zanemarljiv. S tem primerom sem hotel zgolj izpostaviti dejstvo, da je fotografija kot taka že od vsega začetka svojega obstoja vsebovala določene umetniške principe, ki pa so bili kot taki prepoznani in priznani šele veliko kasneje. Iz tega vidika bi lahko umetnost definirali kot nekaj, kar se kot umetnost ne ustvarja, ampak kot nekaj, kar se kot umetnost prepoznava.

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Razmišljanja

Odzivi

Najbrž fotografija v začetku ni bila tako dobra, da bi lahko bila umetnost in je to kvaliteto šele pridobila. Najbrž je bila v začetku le dokument.
Saj tudi vsaka slika ni umetnost, niti vsaka pesem, niti vsaka glasba.
Vsaka ustvarjalnost se sreča z merili.
Vsekakor se umetnost prepoznava, pa še to redko na kratek rok.

v kontekstu umetnosti na sploh, še posebej pa sodobne, je nekaj lahko umetniški presežek že zgolj zaradi tega, ker ponuja nekaj izrazito novega ali drugačnega. in izum fotografije kot take je temu kriteriju v celoti ustrezal. na koncu koncev je bila fotografija tudi eden izmed pomembnih dejavnikov, da se je slikarstvo začelo odmikati od realizma. kar naenkrat smo pač dobili podobo, ki je bila dejansko preslikava realnosti. in ta element, z vsemi možnimi implikacijami, ima že sam po sebi umetniško vrednost, oziroma je lahko že sam po sebi umetniška izjava.

pomisli recimo na jacksona pollocka. v čem je presežek njegovega action paiting-a? predvsem v “izumu” tehnike slikanja, ki se odreče temu tradicionalnemu pristopu stika čopiča s podlago, kar povzroči, da je kontrola umetnika na končno podobo omejena.

in kot sem tudi poudaril na koncu svojega zapisa, je pač pomembno dejstvo to, kako umetnost dojemamo, razumemo in interpretiramo. dejstvo je, da se definicija umetnosti v 19. stoletju močno razlikuje od tiste v začetku 20. stoletja. pomemben argument pri tem, da se je fotografijo kot enakopraven umetniški izraz zavračalo skoraj vse do sredine 20. stoletja, je seveda predvsem to, da pač implicira uporabo stroja, torej, da je stroj tisti, ki ustvarja. stroj pa seveda ne more biti umetnik. danes takšnih zadržkov pri definiranju umetnosti seveda na več.

Zato, ker je nekaj novo, pa meni nikoli ne bo kar takoj umetniški presežek.

Je točno to, kar je, novost za katero se merila šele oblikujejo. Umetnost ne obstaja sama zase. Obstaja zato, ker jo ljudje tako definirajo.
Umetnosti brez publike ni. Umetnost je odsev v človeku. In takega lahko doseže tudi fotogrfija, v tem ne vidim ničesar spornega.

Pollockov drip painting je po svoje zanimiv, še bolj pa to, da so ga uvrstili med ekspresioniste. Ja, a ko se je on pojavil, je slikarstvo že obstajalo. In v začetku je povzročil predvsem šok, šele potem so se v tem našle kvalitete, tako nastane umetnost.

Zame sta lahko fotografija kot tudi film umetnost. Film je tudi tehničen produkt, a se mu priznava, da je vanj vloženo še veliko drugega dela. Zahteva drugačna znanja, spretnosti in nadarjenost kot klasične umetnosti z daljšo tradicijo.
Zame gre pri fotografiji pač za umetnost na nekem drugem nivoju.

kar jaz pravim je le to, da je “izum”, bodisi tehnične ali pa, recimo temu, filozofske narave, znotraj dojemanja umetnosti priznan kot neka kvaliteta. na koncu koncev v čem je recimo vrednost impresionizma, ekspresionizma, kubizma, abstraktnega slikarstva itd? predvsem v “izumu” drugačnega pristopa. ali pa recimo pop art, katerega primarna umetniška vrednost je pač v tem, da so navdih črpali iz popularne kulture. seveda vsak “izum” po sebi še ne zagotavlja umetniške vrednosti, ima pa ta potencial, ki je bil pri izumu fotografije po moje še toliko bolj izrazit, glede na to, da pomeni revolucijo no področju vizualnega. problem je pač bil v tem, da takrat “izum” kot umetniški princip ter umetniška vrednost ni bil definiran. danes pač to je.

in res je, da umetnost definirajo ljudje, lahko pa se vedno vprašamo ali so te definicije upravičene ali ne.

pollock je bil abstraktni ekspresionist, če smo bolj natančni. skupno s klasičnimi ekspresionisti je pač imel to subjektivno, čustveno dojemanje ter s tem upodabljanje sveta. šok je bil pač posledica tega, da je posegel v ustaljene prakse. torej, “izumil” je nekaj novega, ki ga je bilo potrebno na novo ovrednotiti. povsem podoben, čeprav seveda manj radikalen poseg, kot je bil to na primeru izuma fotografije.

problem, s katerim se fotografija še vedno sooča, je pa ta, da se jo v večini primerov še vedno dojema zelo obrtniško. fotografija kot obrt ima pač svoje zakonitosti in s tem tudi svoje omejitve, kar se umetniškega medija tiče. revolucija v umetniški fotografiji se v bistvu začne takrat, ko se s fotografijo začnejo ukvarjati umetniki, ki bi jih težko označili za fotografe v klasičnem smislu. o tem več v naslednjih objavah.

Vsako umetniško izražanje ima pragmatične korenine. Verzi so bili sprva orodje boljšega pomnjenja teksta, likovna umetnost je bila namenjena sporočanju, arhitektura… Šele kasneje je človek te elementarne dejavnosti spremenil v način, ki ga poznamo kot kulturno izražanje. In to tisti človek, ki je genetsko predisponiran da njegova zavest seže prek meja njegovega dojemanja. Umetniki dosežejo več kot lahko razumejo, medtem, ko si znanstvenik prizadeva razumeti vse kar njegova zavest objame. Povprečen človek se o tem ne sprašuje. Zanj velja, da razume več kot se je pripravljen stegniti.
Ravno zaradi tega ne morem sprejeti dejstva, da je fotografija medij, ki se je znašla ob napačnem času na napačnem mestu. Če jo gledamo z očmi povprečnega človeka… že mogoče. Sicer pa ne.
Kar fotografija nudi je občutek minljivosti. V nasprotju s slikarstvom, ki nam ponuja večnost. Fotografija je zamrznjen trenutek in kot tak nas opozarja na tragično ničnost življenja. Iz tega vidika je lahko tudi dokumentarna fotografija umetnost. Če v gledalcu zbudi občutek nostalgije, jeze, žalosti, karkoli kar ni otopelost, potem ima taka fotografija značaj vrhunskega dela. Seveda pa tu kreativnost umetnika ne leži v pritiskanju sprožilca, temveč v izbri goriščnice, perspektive, detailov. V procesu, ki se je nekdaj odvijal v temnici in kasneje za osvetljeno mizo, danes pa za računalnikom.

težko bi se strinjal, da ima umetniško izražanje pragmatične korenine. velikokrat je umetniško ustvarjanje imelo neko praktično vrednost in namen, ampak ne vedno. že kar se tiče jamskih poslikav bi o praktični naravi tega ustvarjanja težko trdili, če recimo vemo, da so takšne poslikave našli tudi v težko dostopnih predelih, ki jih ne moremo imeti za neke “socialne” prostore.

izum fotografije se je pač zgodil takrat, ko se je lahko. sam sem pač razmišljal zgolj o tem ali bi morda vloga in pomen fotografije v umetnosti bila drugačna, če bi se pojavil kasneje in v drugačnih okoliščinah. takratne razmere pač niso bile ravno naklonjene ideji o fotografiji kot umetniškem ustvarjanju. morda je tak odpor do novosti vedno prisoten, čeprav se mi zdi da vedno manj, oziroma danes sploh ne več, vsaj v teoretičnem diskurzu, v praksi so pač stvari še vedno take, da se nagibajo v prid tradiciji.

sam mislim, da fotografija implicira veliko več kot zgolj nek občutek za čas. druga stvar je pač ta zmotna predstava, da naj bi fotografija prikazovala nekaj realnega. to je pač iluzija, ki še posebej v umetniškem diskurzu izgubi vsako vrednost.

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije